“Le zakaj se moram toliko truditi?”

Peter Kunc Blog 1 Comment

Moje večerno dopustniško e-dopisovanje s prijateljico, ki je že navajena, da prijazno “kopam” po njenih izzivih …

Peter: Kako si kaj, kje si bila na dopustu?
Mojca: Z možem sva se dva tedna malo hladila po hribih.

Peter: Kaj a se še vedno trudiš biti poročena?! Sem mislil, da si odnehala …
Mojca: Ne trudim se biti poročena, ampak sem sprejela, da je življenje lahko lepo, tudi če se ne trudiš preveč … Vsak trenutek pa imaš možnost stopiti gor ali dol z vlaka, takšna je sedaj moja strategija …

Peter: Lepo, da si dojela, da je življenje lahko lepo tudi, če se ne trudiš preveč. Seveda pa se postavlja vprašanje kar samo po sebi – zakaj bi se pa morala truditi?
Mojca: Saj res, le zakaj bi se morala truditi?

Peter: No, odgovori … Kaj bi bilo najhujše, kar bi se ti lahko zgodilo, če se ne bi trudila?
Mojca: Ostala bi brez družine.

Peter: In kaj bi bilo najhujše, če bi ostala brez družine?
Mojca: Bila bi osamljena.

Peter: Kdaj si to začutila prvič prvič >>> …?
Mojca: Zelo zgodaj v otroštvu, ko se je rodil brat. Imela sem 4 leta.

Peter: Alo sprosti se malo, pa da ukažem čiščenje ipd. … Prosim za nekaj minut … OK. Opravljeno: čiščenje travme, nalaganje občutkov podpore, sproščenosti in ljubljenosti. Hvala za novo »zgodbo« 😉 Obljubim, da bom kmalu objavil 🙂 🙂 🙂 Alo, gremo spat. Lahko noč!
Mojca: Najlepša hvala za vse, sem ti zelo hvaležna! Zelo lepo se počutim, lahko in sproščeno. Bodi dobro, lahko noč!

Share this Post

Comments 1

  1. Post
    Author

    Mojcino sporočilo čez dobra dva tedna:
    “Sem v redu, po mojem se bo sedaj izboljšalo glede odnosov z bratom. Uvidela sem, da sem njegovo rojstvo doživela kot “konec” zame in od tega časa igram odnose in se pretvarjam, da bi me ljudje imeli radi. Neverjetno, hvala.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.