Z vodjem proizvodnje sva se lotila naslednjega problema: Delavci v proizvodnji ne uporabljajo (dosledno) zaščitnih sredstev. Vodja proizvodnje jih občasno opozarja, vendar brez večjega uspeha. Moral bi se poslužiti strožjih (disciplinskih) ukrepov, npr. da delavca odstrani z delovnega mesta in ga pošlje domov, vendar se ne. Zakaj?
Najprej sva se vrtela okrog izpada proizvodnje in nedoseganja planov, kar bi bila posledica, če bi odstranil delavca iz proizvodnje, pa njegovega nepoznavanja ali nedorečenosti internih predpisov. Potem sva se dogovorila, da celoten postopek ukrepanja pregleda skupaj z vodjo kadrovske službe, varnostnim inženirjem in pravnikom, potrjen postopek pa prične izvajati. Na prvi pogled je bila tako zadeva urejena. Pa vendar …
Potem pa je omenil, da je pred kratkim prišlo do nesreče pri delu, ki se je na srečo končala brez hujših posledic ter da je morda vzrok v pomanjkljivem vzdrževanju strojev, saj je že pretekel rok za redni servis. Tudi v tem primeru bi prišlo do izpada proizvodnje in nedoseganja planov.
Sam od sebe se je ponudil skupni vzrok: "Ne znam reči NE". "Ne" bi moral namreč reči delavcu (prepoved nadaljnjega dela) in tudi nadrejenim (zavrnitev dela z neustrezno opremo).
Potem pa se je pričel klopčič hitro odvijati. V naslednjem koraku sva prišla do pomanjkanja samozavesti in nato do pomanjkanja občutka opore, ki ga je spremljal vse od otroštva, ko mu je pri nepolnih dveh letih umrl oče, mama se je nato poročila z moškim, ki je popival … in vse to se je vleklo še naslednjih več kot 20 let … travma pa ga je spremljala še naprej.
Po odstranitvi travme in nalaganju občutkov samozavesti, podpore ipd. je začutil veliko olajšanje. Njegovo nadaljnje ukrepanje pa je bilo tako, kot bi v bistvu pričakovali ... ustrezni ukrepi (tudi disciplinski).
Share this Post
