Alenka, hvala za to tvojo zgodbo!
Po 1-mesečnem kašljanju, močnem nočnem potenju in izčrpanosti, brez energije, volje in s strahom, kako se bom zmogla prebijati naprej skozi prihajajoče dni, so mi diagnosticirali PLJUČNICO in mi predpisli antibiotično terapijo.
Pogledala pa sem tudi v knjigo Telo je tvoje (Louise L. Hay) in našla naslednje možne vzroke za težave s pljuči: Zmožnost sprejemanja življenja. Depresija. Obžalovanje. Strah pred sprejemanjem življenja. Nisem vreden, da bi polno zaživel. ... in za pljučnico: Obupanost. Utrujeni ste od življenja. Čustvene rane, ki jih ni dovoljeno zdraviti.
Predlagani so tudi novi miselni vzorci: Življenje sprejemam lepo uravnoteženo. Sposoben sem sprejeti polnost življenja. Ljubeče živim polno življenje. Svobodno sprejemam božanske ideje, napolnjene z dihom in inteligenco življenja. To je nov trenutek.
Vsi zgoraj omenjeni možni vzroki so mi blizu, v njih se prepoznam (v enih bolj, v drugih manj). Prevzeti nove miselne vzorce in sprejeti jih pa mi nekako ne gre. Zato sem odšla po pomoč k Petru.
Na srečanju je bilo njegovo prvo vprašanje: »Kaj se ti je dogajalo tik pred pojavom bolezenskih znakov?«
V službi so mi začasno ponudili novo delovno mesto (katerega sem si vedno želela) in možnost zaposlitve za nedoločen čas. Lahko rečemo, da sem doživela POZITIVEN stres, zaradi katerega so se pojavili zgoraj navedeni bolezenski znaki. Na vprašanje: »Česa se bojim?« je bil odgovor, da je v meni velik strah, da ne bom osvojila dela, da ne bom znala kaj pravilno narediti. Tisto najhuje, ki bi se ob tem zgodilo, pa bi bilo spoznanje, da sem ne sposobna. Ob raziskovanju vzroka, od kje in kdaj so se ti občutki, vzorci tovrstnega mišljenja in strahu prvič pojavili, sem se spomnila otroštva, prvih let šolanja. Takrat mi je starejša sestra večkrat dopovedovala, da sem neumna, da nič ne znam ...
Iz tega sem se naučila, da pri drugih ne znanje in ne vedenje sprejemam na prijazen način. Svoje znanje in vedenje pa z veseljem predajam naprej.
Istočasno se je v privatnem življenju izrazil strah, da bi me zapustil partner in da ne bi zmogla sama vzgajati sina in da ne bi bila dobra mati. Prvi tovrstni občutki izhajajo že od zgodnjega otroštva naprej. Mama je izražala nemoč s tem, ko je vedno znova govorila, da bo nekega dne odšla in nas zapustila. Ta nemoč mame me je naučila kako pomembna je prisotnost – biti z in ob sočloveku, mu stati ob strani in mu dati vedeti, da sem tu tudi za njega. To zavedanje je še posebej prisotno pri svojem otroku.
Po soočenju z občutki, vzorci in spoznanji iz otroštva in odpravi starih miselnih vzorcev sem ob koncu srečanja občutila lahkotnost dihanja, olajšanje in sprostitev. Podobno tistim občutkom, ko na dopustu brez skrbno ležiš na peščeni plaži, daleč, daleč stran od vsakdanjih skrbi in dela ali pa na primer, ko plavaš v morju in ves osvežen prideš iz vode.
In kakšno je moje trenutno zdravstveno stanje (teden dni po srečanju)?
Sem kar utrujena ... Delovni tempo in nato še delo doma mi jemlje energijo, ki jo imam zaradi pretekle bolezni bolj malo. Pa vendar sem optimistična, polna dobre volje. Zdravstveno se še vedno precej 'pucam', - od občasnega kašlja, brisanja nosu s seroznim izločkom, rahlega glavobola oz. pritiska v glavi do pomanjkanja moči zaradi izčrpanosti telesa.
Po 3 dneh od srečanja so bili vnetni parametri v krvi v mejah normale. Rezultati rtg slikanja pa bodo znani čez cca. 14 dni, ko bo opravljena ponovna diagnostika.
Čutim, da še nisem sposobna sprejeti polnosti življenja, da imam še dosti dela na sebi. Pa vendar se počutim bolj močna v sebi. Na novem delovnem mestu uživam in zapleti, problemi se tekoče rešujejo. Sodelavci mi na sočuten, prijazen način pomagajo. Zgoraj navedeni občutek strahu v privat življenju je izginil, kot da ga nikoli ni bilo.
Share this Post
