Zakaj nas taka pripomba vodi v stres in izgorelost?
Zaradi take pripombe, ki sta jo v našem otroštvu "mimogrede" izrekla oče ali mama ali druga za nas pomembna oseba, se potem pogosto počutimo manjvredne, necenjene, nesprejete, nezaželene in neljubljene.
Ali s časom na vse to pozabimo?
Sploh ne!
Pripomba postane naše nezavedno prepričanje, ki nenehno vpliva na nas. Ves čas se pretirano trudimo dokazati, da iz nas vendar nekaj bo … in na koncu pregorimo.
To je zgodba mnogih, ki se name obrnejo po pomoč pri odpravi stresa.
Nisem pa še imel priložnosti pomagati osebi, ki bi rasla v ljubečem družinskem okolju, kjer te starši podpirajo, cenijo, vzpodbujajo … pa bi vseeno doživljala stres.
Kako je s tem?
Ali poznate koga, ki je rasel v resnično ljubečem in spodbudnem okolju in je brez izzivov kot so stres, izgorelost ipd.?
Kakšne so vaše izkušnje, kakšno je vaše mnenje?
Share this Post