Z Bojanom, starim 43 let, sva se lotila nenavadno močnega občutka jeze, ki se mu je pojavil potem, ko njegov nadrejeni (direktor) ob koncu leta ni izpolnil njunega dogovora v zvezi z bonitetami. Do tedaj takega občutka takorekoč ni poznal. Ker je trajal že dober teden in ni ponehal, ga je zelo obremenjeval in nanj slabo vplival.
Do česa sva se dokopala? Poslovni dogovori so mu predstavljali breme, ki jih mora izpolniti. Če jih ne bi izpolnil, bi se mu to poznalo pri prihodkih, zaradi česar ne bi mogel plačati računov in zapadel bi v dolg. Da bi dolg izterjali, bi se mu obesili na stanovanje, ki bi ga izgubil in potem ne bi imel ničesar, kar je ustvaril. Svojim trem otrokom ne bi mogel nuditi primerne podpore in ob tem bi se počutil nesposobnega. Najprej se je spomnil, da je tak občutek nesposobnosti že doživel med študijem, ko je cele dneve delal in hkrati študiral. Na koncu pa sva prišla do otroštva, ko ni mogel ničesar narediti, da bi preprečil očetovo in materino pijančevanje …
Pa občutki po odpravi te traume? Sproščenost, olajšanje. In ja, seveda, jeza je izginila. Probleme je po novem reševal drugače, občutek bremena je ponehal 🙂
Share this Post
